Če date par centov, bo mafijska družina pripeljala še moje sestre, zeta, vnuke. To vam pravim že ves čas, samo škoda da znam samo romunsko.

Že kar na začetku bi rad opozoril, da govorimo o dveh popolnoma različnih svetovih. Klošarji so nesrečniki, ki jim je življenje obrnilo hrbet, so zašli v težave iz katerih ne najdejo izhoda, alkoholizem, obup. Spijo v parkih na klopcah, pod mostovi, družijo se kjer pijejo vino, ki so si ga kupili v trgovini za denar, ki so ga nažicali od mimoidočih. Včasih si privoščijo tud kak cigaret. Načeloma ne povzročajo težav in se jim raje na široko ognejo.

Berači, po drugi strani, pa so se po naših mestih večinoma pojavili šele po vstopu Slovenije v Evropsko Unijo (berači so uvozni artikel iz Romunije in Slovaške št. 1). Izkoriščajo zakon, ki pravi da ima vsak pravico do molitve na javnih mestih, pa naj bo to katerakoli vera. Ta luknja v zakonu jim torej dopušča beračenje kjerkoli. Največja razlika z klošarji pa se pokaže v organizaciji - medtem ko so klošarji samotarji in delujejo popolnoma neodvisno drug od drugega, pa so berači kot nekakšen podaljšek mafijskih klanov, ki svoje agente (poklicne berače) razpošiljajo za zaslužkom. Največkrat novačijo nesrečneže, ki so jim dolžni denar (pri tem niso izbirčni, saj ponavadi “zasposlijo” kar celotno družino dolžnika). Denar, ki ga berači dobijo se steka okrajnim prosrednikom, od tam pa odpotuje v centralno blagajno, da se jim del dolga odpiše. Najstrašnejša pa je oblika kaznovanja za slabo delo - nesrečnika (sem spadajo tudi - ali predvsem - starci, ženske, otroci), ki ne izpolnjuje kvote pohabijo ali fizično iznakažejo. To trpinčenje ni samo posledica skrajne oblike sadizma, ampak ima tudi ekonomski učinek - invalid ali iznakaženec bo pri ljudeh povzročil usmiljenje in posledično bo nesrečnež pobral več denarja.

Naslednjič, ko boste beraču dali pest centov se spomnite kaj v resnici s tem sponzorirate. Še več beračev. Še več trpinčenja.

Osebno dam raje klošarju za liter.