Kljub dejstvu, da so nedavno naše največje letališče preimenovali v Letališče Jožeta Pučnika, se je s to spremembo težko strinjat. Zakaj?

Ker imamo Slovenci pravzaprav kup zaslužnih, nestrankarskih, nekonfliktnih ljudi iz svoje zgodovine, po katerih bi ga prav tako lahko poimenovali. Pa vendar se je vlada odločila drugače. In ko pravim vlada, s tem seveda mislim na premiera Janšo, despota, ki ne mara ugovarjanja in debatiranja “o že odločenih zadevah” (citat, ki ga uporabi pogosto, ko jasno nakaže da je stvar odločil sam in da se o tem več ne bo razpravljalo). Značilno za despote je, da so paranoidni in ne zaupajo preveč niti svojim najožjim sodelavcem, sodelavcem ki mislijo in sodelavcem, ki se upirajo. Takšne enostavno odžaga iz stranke, saj enostavno ne more prenesti dejstva, da bi v njegovi stranki bil kdo bolj priljubljen od njega samega (od tod tudi skovanka iz Mladine, ‘Ljubljeni Vodja’).

Pokojni Jože Pučnik je bil strankarski kolega Janeza Janše in iz začetno prijateljstvo je zaradi ideoloških nestrinjanj počasi preraslo v sovraštvo in ga kasneje prisilo v izstop iz stranke (se kdo spominja Iva Hvalice?). In Jože Pučnik se je razočaran in izdan od svojega nekdanjega zaveznika vrnil v Nemčijo. Dejstvo, ki so Janši mnogi - tudi somišljeniki iz stranke - zamerili.
Torej je bil pravi čas, da se popravi krivica in da se doseže sprava znotraj stranke? Očitno.

Seveda pa ima tudi ta zgodba - kot očitno vse v tej mali podalpski državi - svojo še temnejšo plat. Na površje priplavale tudi informacije, da je bil Jože Pučnik sodelavec nemške tajne obveščevalne službe Bundesnachrichtendienst (BND).