Praznik v sredo je bil kot nalašč, da se podam na potep po severozahodu matkurje. Dolina Trente, Vintgar, Bled, Bohinj, izvir Soče ipd. Da načrt ne bo držal vode je postalo jasno že nekje ob sedmih, ko sem še zmeraj zbiral pogum da pogledam iz postelje. Pa mi vseeno ni bilo žal, čudovitega dne ni mogla namreč pokvarit niti triurna gneča na poti do Radovljice. Na ta dan namreč, je bilo vsegorenjsko romanje v Brezje.

Pa sva z najdražjo vseeno nekako krenila na pot, tako da sva na skrajšani poti po ogledu Vintgarja preostanek dneva prebila, zabila in preuživala na Bohinjskem jezeru v Ribčevem Lazu, preostanek poti (Trento), pa preložila na drugič. Bohinj sem obiskal prvič po desetih letih in moj prvi vtis je bil: veliko več turistov, pa vendar je še zmeraj vse tako deviško, nepokvarjeno. Ob koncu dneva sem bil resnično zadovoljen in povrh tega še politično korektno - sproščen.

Ta blog ne nastaja zato ker bi njegov avtor želel slavo, ali ker bi slučajno imel preveč časa. Prvega si ne želim, tisti drugi del pa enostavno zveni preveč mamljivo, da bi bilo dobro za zdravje.

Zakaj torej? Zato, ker jutri mogoče ne bom imel časa, ali pa mi enostavno ne bo do tega…