Največja vladna stranka je zagrešila prav amatersko napako. S tako imenovanim “post-botom” so na spletni strani Žurnal24 zmanipulirali anketo “Spor Janša – Starina Kosem: Kdo ima v medsebojnem sporu prav?” tako, da je kar 95% glasov bilo na strani JJ. Večina iz IP naslova, ki izvira iz sedeža stranke SDS.

Amaterizem. Ampak še zmeraj prevara in manipulacija.

Tiskovna predstavnica SDS je za medije izjavila “V SDS nismo prirejali anket, saj smo se poslužili sistema, ki ga spletna anketa Žurnal24 omogoča.“

Mercator omogoča, da si iz polic vzameš kaj hočeš in tudi če prideš mimo blagajn ne da bi plačal, je to še zmeraj kraja.

Dobil po emailu. S kurzorjem premikaš uro. Zares enkratno.

Kot sem zapisal v postu o Novisuxu, je bilo stanje na portalu Mobisux.com že nevzdržno. In prav zato sem posredoval tudi sam. Pod novim vodstvom smo obnovili staro bazo z vsemi sporočili. Sedaj upam na najboljše, čeprav je bila škoda povzročena ugledu portala velika, kar se odseva na zmanjšanem obisku in seveda posledično katastrofalno padajočemu Alexa rankingu.

Trenutno se vsi napori vlagajo v sanacijo škode, predvsem z oglaševanjem na drugih spletnih straneh, kakor tudi oglaševanjem v tiskanih medijih. Toda največje zdravilo je v takšnih primerih čas - časa pa je v resnici edini resurs, ki si ga ne moremo privoščit.

V kratkem bo torej potrebno uredit čim več nivojskih gradnikov strani, da se popravi grenak priokus po nestabilnosti: dizajn, funkcionalnost… Še marsikaj bo potrebno da si najstarejša in največja spletna skupnost Slovenije povrne zaupanje svojih (bivših?) članov.

Na mnogo debat!

Da, bila je potegavščina.

Štern, Kek, Vest.si in Izklop.com.

Nikakor pa ne prevara, kot bi nekateri radi prikazali. Če je kdo nasedel, so najbolj nasedli mediji, ki kar v vrsti čakajo na udarne novice. Namreč: udarna novica = publiciteta. Publiciteta = denar. Enostavna enačba, ki je v realnosti le zelo malo drugačna. Ni ranjencev, ni mrtvih, niso se lomila kopja. Samo svinčniki in tipkovnice.

Iz enega odgovorov na odzive jeznih obiskovalcev (da se ne bom ponavljal):

Cilj akcije ni bil nikoli, da bi koga vodili za nos, ampak da ljudje začnejo razmišljat z lastno glavo in ne slepo verjeti medijem; kar je dejanska kulturna dediščina enostrankarskih režimov.Sekundarni cilj je bil opozoriti, da nekaj ni v redu s sistemom ki dopušča, da se nekateri kandidati naravnost delajo norca iz predsedniške kampanje.

Stvar pa je bila (proti koncu) že tudi precej prozorna in so ljudje vedeli (ali pa vsaj slutili) za kaj gre. Prav tako zelo dvomim da je bila s tem storjena kakšna škoda.

Iz mojega stališča sta bila oba cilja dosežena.

Žal mi je, da so nekateri razočarani, ampak po drugi strani je bistvo s tem dokazano - brez hujših posledic. Znano je, da so v zgodovini mediji prirejali resnico ali širili laži o veliko pomembnejših rečeh. Trenutki streznitve pa so bili seveda takrat toliko bolj boleči…

Pred nedavnim sem pisal o počasnem, a zanesljivem propadanju spletne skupnosti Mobisux.

Žal po dveh letih propadanju še zmeraj ni videti konca, zato sem tudi sam ob podpori nekdanjega “zdravega” dela nekdanje spletne skupnosti, angažiral k rešitvi, kar se rešiti da. Za nekoliko nostalgičnim imenom Novisux.com se skriva nova, resnejša, predvsem pa stabilnejša različica portala, ki bi lahko preživela mogoče nevihte v prihodnosti.

Skupaj s Sašom sva začrtala nekaj precej ostrih smernic, ki se jih bo potrebno držat v bodočnosti ob vodenju portala, kar bo pomenilo da je cilj skupnosti obdržat visoko raven debat, ter zagotoviti platformo za nekoliko resnejši, mirnejši community.

Namen (kljub zelo očitnemu imenu) ni nikakor kopirati obstoječ Mobisux, temveč vrnitev h koreninam, k Suxu izpred nekaj let iz tega pa nato dovoliti evoluciji razvoj v nekaj novega, popolno originalnega. Kljub temu da gre za komercialni projekt, vodilo še zdaleč ne bo čim večji obisk.

Na mnogo debat, torej!

Kljub dejstvu, da so nedavno naše največje letališče preimenovali v Letališče Jožeta Pučnika, se je s to spremembo težko strinjat. Zakaj?

Ker imamo Slovenci pravzaprav kup zaslužnih, nestrankarskih, nekonfliktnih ljudi iz svoje zgodovine, po katerih bi ga prav tako lahko poimenovali. Pa vendar se je vlada odločila drugače. In ko pravim vlada, s tem seveda mislim na premiera Janšo, despota, ki ne mara ugovarjanja in debatiranja “o že odločenih zadevah” (citat, ki ga uporabi pogosto, ko jasno nakaže da je stvar odločil sam in da se o tem več ne bo razpravljalo). Značilno za despote je, da so paranoidni in ne zaupajo preveč niti svojim najožjim sodelavcem, sodelavcem ki mislijo in sodelavcem, ki se upirajo. Takšne enostavno odžaga iz stranke, saj enostavno ne more prenesti dejstva, da bi v njegovi stranki bil kdo bolj priljubljen od njega samega (od tod tudi skovanka iz Mladine, ‘Ljubljeni Vodja’).

Pokojni Jože Pučnik je bil strankarski kolega Janeza Janše in iz začetno prijateljstvo je zaradi ideoloških nestrinjanj počasi preraslo v sovraštvo in ga kasneje prisilo v izstop iz stranke (se kdo spominja Iva Hvalice?). In Jože Pučnik se je razočaran in izdan od svojega nekdanjega zaveznika vrnil v Nemčijo. Dejstvo, ki so Janši mnogi - tudi somišljeniki iz stranke - zamerili.
Torej je bil pravi čas, da se popravi krivica in da se doseže sprava znotraj stranke? Očitno.

Seveda pa ima tudi ta zgodba - kot očitno vse v tej mali podalpski državi - svojo še temnejšo plat. Na površje priplavale tudi informacije, da je bil Jože Pučnik sodelavec nemške tajne obveščevalne službe Bundesnachrichtendienst (BND).

Verjetno že vsi poznamo igro Linerider, avtorja Boštjana Čadeža, ki je skoraj v hipu osvojila srca nekaj milijonov kreativnih, igre žejnih src po vsem svetu.

Ravnokar pa sem na Izklopu izvedel za IRideTheLines.com, spletno skupnost, ki se ukvarja izključno z izdelavo prog za LineRiderja. Kar sem videl, je že skrajno na meji verjetnega.

Make Believe, TechDawg

Poskusil sem si samo predstavljat koliko časa je moral avtor TechDawg porabit za izdelavo takšne proge, kolikokrat je moral preizkušat progo, pa sem raje prenehal o tem razmišljat, saj bi mi vzelo preveč časa.

High five za avtorje brez življenja

Mobisux umira po obrokih

Mobisux, ena najstarejših, nekoč pa tudi najmočnejša spletna skupnost doživlja že dobri leti svoj počasen, a zanesljiv zaton. Začelo se je z množičnim odhodom piscev člankov, ki so ustanovili Mobile.si in ukinitvijo dela z opisi mobilnih telefonov ki je bil zaščitni znak Mobisuxa že od vsega začetka. Toda Sux skupnost - katere član sem bil vrsto let tudi sam (pa sem kot član t.i. Nadzornega Sveta bil prisiljen k umiku - o tem kdaj morda drugič) - je preživela tudi ta udarec. Sedaj pa se je vodstvo že drugič odločilo za izbris forumske baze (prvič je bilo nekje poleti 2006). Desetletje podrobno dokumentirane zgodovine velike skupine posameznikov, debate, upi, problemi in rešitve… vse je že bilo pripravljeno na pot v spletne vice. Pa so si vodilni očitno spet premislili.

Toda ob vsakem takšnem dejanju (ali že nameri) trpi skupnost in izgubi nekaj članov. Vprašanje je, kje so meje skrajne meje potrpežljivosti te, nekoč največje spletne skupnosti.

Čeprav sem tudi sam urednik portala podobnih dimenzij in obsega, pa želim, da ta skupnost ostane še naprej in upam da bo vodstvo ’Suxa’, kot ga mnogi ljubkovalno imenujejo, našla kompromis, ki bo zadovoljil vse strani.

Če date par centov, bo mafijska družina pripeljala še moje sestre, zeta, vnuke. To vam pravim že ves čas, samo škoda da znam samo romunsko.

Že kar na začetku bi rad opozoril, da govorimo o dveh popolnoma različnih svetovih. Klošarji so nesrečniki, ki jim je življenje obrnilo hrbet, so zašli v težave iz katerih ne najdejo izhoda, alkoholizem, obup. Spijo v parkih na klopcah, pod mostovi, družijo se kjer pijejo vino, ki so si ga kupili v trgovini za denar, ki so ga nažicali od mimoidočih. Včasih si privoščijo tud kak cigaret. Načeloma ne povzročajo težav in se jim raje na široko ognejo.

Berači, po drugi strani, pa so se po naših mestih večinoma pojavili šele po vstopu Slovenije v Evropsko Unijo (berači so uvozni artikel iz Romunije in Slovaške št. 1). Izkoriščajo zakon, ki pravi da ima vsak pravico do molitve na javnih mestih, pa naj bo to katerakoli vera. Ta luknja v zakonu jim torej dopušča beračenje kjerkoli. Največja razlika z klošarji pa se pokaže v organizaciji - medtem ko so klošarji samotarji in delujejo popolnoma neodvisno drug od drugega, pa so berači kot nekakšen podaljšek mafijskih klanov, ki svoje agente (poklicne berače) razpošiljajo za zaslužkom. Največkrat novačijo nesrečneže, ki so jim dolžni denar (pri tem niso izbirčni, saj ponavadi “zasposlijo” kar celotno družino dolžnika). Denar, ki ga berači dobijo se steka okrajnim prosrednikom, od tam pa odpotuje v centralno blagajno, da se jim del dolga odpiše. Najstrašnejša pa je oblika kaznovanja za slabo delo - nesrečnika (sem spadajo tudi - ali predvsem - starci, ženske, otroci), ki ne izpolnjuje kvote pohabijo ali fizično iznakažejo. To trpinčenje ni samo posledica skrajne oblike sadizma, ampak ima tudi ekonomski učinek - invalid ali iznakaženec bo pri ljudeh povzročil usmiljenje in posledično bo nesrečnež pobral več denarja.

Naslednjič, ko boste beraču dali pest centov se spomnite kaj v resnici s tem sponzorirate. Še več beračev. Še več trpinčenja.

Osebno dam raje klošarju za liter.

Nekatere spremembe se zgodijo čez noč. Spet druge prihajajo postopoma, da jih mogoče niti ne opazimo.

Tipičen primer so spletne strani medijskih hiš. Začele so kot resni medij, ki ga zastopajo, zatem pa polagoma izgubljat tako na kvaliteti kot na kredibilnosti.

Noro kaj vse ne prebereš.

Kje iskati krivca? Ker sem iz te scene, kar nekako poznam razmere - lastnikom, posledično urednikom, posledično tudi šefom je skupna ena zahteva: imeti več obiska, kot ga ima konkurenca. In tam, kjer je vsebina drugotnega pomena, se uvede permanentno stanje kislih kumaric.

Ne bom kazal s prstom, ampak saj verjetno vsi vemo za katere portale gre.