Prispel je novi Bakker katalog (Neckermann Slovenija?) in tokrat so resnično poskrbeli za pravo presenečenje. V spremnem pismu ki ga pošljejo zraven, je seznam štirih digitalnih fotoaparatov, zraven pa zagotavljajo da ob nakupu dobiš enega od naštetih. Torej: Olympus, Sony, Canon ali Sharper I.M.

Osebno bi se odločil za Canona, ampak sem takoj pravilno sklepal, da se najbrž ne moreš sam odločit katerega ti bodo poslali. Po pol ure branja drobnega tiska, sem dokončno razumel, da so fotoaparati Olympus, Sony in Canon namenjeni za nagrede tistim, ki bodo oddali naročilo z najvišjimi kupninami. Ostali bodo torej prejeli Sharper I.M. (vstaviti poljubno število smajlijev).

Sharper I.M. - Bakkerjev komercialist (ki bo mimogrede verjetno gorel v Večnem Ognju) pravi o tem fotoaparatu naslednje:

“Sharper I.M. je kompakten digitalni fotoaparat, ki je skorajda tako lep kot posnetki, ki jih ustvarja. Praktična in lepa oblika. Torej je idealen za aktivnega fotografa. Srebrno kovinsko ohišje daje fotoaparatu še posebej moden videz. S 300K piksli je ta fotoaparat prava uspešnica!“

Avtor zgornjega teksta je pozabil povedat, da je ta fotoaparat v bistvu že tako super, da je naravnost čudno, da so Bakkerji ljudje dvanajst ton teh fotoaparatov dobili za drobiž v nekem od boga pozabljenem kitajskem skladišču.

300K piksov? 300.000 pikslov? To se prebere kot tristo tisoč pikslov? Se mi je zdelo, da mi je ta fotoaparat nekam znan. Videl sem ga na oddaji tipa fop-shop in sicer v časih, ko so tovarne pričele izpljuvati prve digitalne fotoaparate, kakšno desetletje nazaj.Kar je v bistvu super deal, če ste se slučajno nekega sončnega popoldneva leta 1997 sprehajali po dovozu in vas je med vzvratno vožnjo povozil brat s traktorjem. Po desetih letih kome se zbudite v letu 2007, se na hitro ponovno naučite govorit, nato pa naročite pri Bakkerju, saj vam ob nakupu ponujajo ta odličen digitalni fotoaparat, ki ste ga (iz vaše perspektive) prvič videli v tv prodaji šele nekaj dni nazaj. Tu ga pa vam praktično podarijo!

 
Čudovita, kristalno čista voda Bohinjskega jezera.

Praznik v sredo je bil kot nalašč, da se podam na potep po severozahodu matkurje. Dolina Trente, Vintgar, Bled, Bohinj, izvir Soče ipd. Da načrt ne bo držal vode je postalo jasno že nekje ob sedmih, ko sem še zmeraj zbiral pogum da pogledam iz postelje. Pa mi vseeno ni bilo žal, čudovitega dne ni mogla namreč pokvarit niti triurna gneča na poti do Radovljice. Na ta dan namreč, je bilo vsegorenjsko romanje v Brezje.

Pa sva z najdražjo vseeno nekako krenila na pot, tako da sva na skrajšani poti po ogledu Vintgarja preostanek dneva prebila, zabila in preuživala na Bohinjskem jezeru v Ribčevem Lazu, preostanek poti (Trento), pa preložila na drugič. Bohinj sem obiskal prvič po desetih letih in moj prvi vtis je bil: veliko več turistov, pa vendar je še zmeraj vse tako deviško, nepokvarjeno. Ob koncu dneva sem bil resnično zadovoljen in povrh tega še politično korektno - sproščen.

Naslov: Disturbia
Zgodba: vsak serijski morilec ima soseda
Zasedba: David Morse 

Citat:

Julie: Clean up your room, and clean up the kitchen.
Kale: Yeah, I’ll do that. Let me just check my schedule.

Film uspe v marsičem: ustvari napeto atmosfero, relativno verjetno zgodbo, zanimiv Hitchkockovski zaplet, ne uspe se pa mu izmuznit kopici pregovorno neumnih ameriških najstnikov. Holywoodska produkcija očitno načrtuje zaton filmov z ne-teenagerskimi igralci?

“Ime mi je Kale. Vsaka podobnost s filmom Rear Window je naključna.”

Uvod, zaplet, … kupovanje časa… in finalno dejanje, ki izbruha v par frame-ih kup slik da jih gledalec ne more pravočasno prežvečiti. Šokira nas, fascinira nas, nato pa …

Bum, luči ugasnejo, fant pa prestrašen z vrtnimi škarjami steče dva kroga po morilčevi kleti. Približa se senca in napetost raste…

“Mama?”

*Cap, cap, cap…*

“Mama??”

*repetiranje puške*

“Mama!??” 

…

 
“Ta kava je odločno premočna.”

Če bi se znašel v vlogi morilca, bi se ustrežljivemu fantu bržkone zahvalil, da mi je olajšal delo. S stališča filma pa je to še en kliše več. In to eden takšnih, ki ti parajo živce. Igranje in režija pravzaprav nista izpadli slabo, čeprav je oboje postavljeno na trhlih temeljih klasičnega teenagerskega B-movie scenarija. Pravzaprav je druga pozitivna lastnost filma, če si jo lahko dovolim tako imenovat, da se archenemy Mr. Turner (David Morse) čisto na koncu ne zbudi še trikrat od mrtvih, ampak je dejansko hladen ko pločevinka koruze. To pravzaprav že skoraj teatralno, umetniško (in nasploh - da si niso režiserji dovolili že preveč svobode?) dejstvo mu v mojih očeh prisluži taman dodatno zvezdico.

Dva izmed ne-najstnikov.

Ocena: tri od petih

Razvoj framework portala, na katerem delam je krepko zaplul v sedmi mesec, pa se prav veliko še zmeraj ne vidi. Največji vzrok leži v pomanjkanju časa, ki ga kar ni in ni bilo. Ampak določen napredek pa se je vendarle pokazal - in to je važno.

 
Programerki okoli l.1940 pri delu.

Problem s katerim sem se doslej največ ukvarjal je medpomnenje, oz. cache. Za tiste, ki ne vejo o čem gre: cache (izg. se keš, čeprav nima z denarjem nobene neposredne veze) je nekakšna buffer zona, kamor se naložijo iz strani spletne aplikacije že obdelani, po navadi iz baze naloženi podatki. Brez medpomnilnika je spletna stran (sploh če ima velik obisk) počasna in nestabilna, saj spletna stran za vsakega obiskovalca posebej ponavlja zmeraj iste strojno zahtevne operacije. Mnogo lažje je, če to napravimo samo enkrat, podatke naložimo v hitri medpomnilnik in vsakemu obiskovalcu prikazujemo samo te podatke.

Pri klasičnih spletnih straneh seveda ta koncept deluje brez posebnih dodatnih naporov s strani programerja. Pri portalu, pa vstopimo v sivo cono, saj je večino časa potrebno prikazovati veliko prilagojenih in različnih vsebin in (večino časa) za vsakega uporabnika posebej. Kot prvo opazimo, da s programerskega vidika takoj odpade medpomnenje celotne strani, ampak zapademo v medpomnenje posameznih vsebin. Takoj zatem še dodajmo posodabljanje, kombiniranje in prikazovanje po ključih že keširanih vsebin.

Takšna previdnost in varčevanje s sistemskimi resursi se zaradi veliko časa, ki ga je potrebno investirat v razvoj, obnese le pri večjih portalih.

Mariposa, Arizona.

Joe Arpaio - šerif italijanskega rodu, ki si je za cilj zadal narediti kaznilnico z največ jetniki na svetu, šerif čigar pooblastila segajo daleč preko običajnih policijskih pooblastil, šerif ki je dejansko neomejen diktator na svojem področju.

Zaradi nevzdržno visokih temperatur v Tent City-ju je šerif dovolil kaznjencem da so oblečeni samo v spodnje perilo. Dokler je to roza barve, se razume.

Njegova politika je v grobem razbremeniti državo na račun kaznjencev. Ponovno je ustanovil t.i. “posse”, oz. pomočnike šerifov, ki jih črpa iz množice civilistov, pri čemer je dovolj, da imajo le-ti veljavni orožni list. Prav tako je ponovno uvedel “chain-gange”, zato v Mariposi ni redek pojav, da se začudeni tusti vozijo mimo kolon v verige vklenjenih ljudi v roza uniformah (da, prav ste prebrali), ki opravljajo ročna dela s krampi in lopatami, med drugim tudi “burial duty”, v katerem so prevzeli delo grobarjev in pokopavajo brezdomce in reveže.

Model kaznilnice je spremenil iz ogromne varovane betonske konstrukcije v veliko skupino štorov sredi puščave, obdanih z bodečo žico (”Tent City”, oz. kar koncentracijsko taborišče po domače). Elektrike ni, ali pa si jo kaznjenci morajo sami pridobivati tako, da v prostoru, predvidenem za telovadbo, gonijo na kolesih ki so povezana z generatorji. Predstavljajte si kako zabavno mora biti v šotorih sredi puščave, kjer temperatura čez poletje le redko pade pod 35°C.

Tent City. Kaznilnica ali koncentracijsko taborišče? Čeprav Joe Arpaio trdi drugače, se večina zapornikov vedno znova vrača sem, saj se ujamejo v njegov izredno strog “ex-inmate law”, ki omogoča izredno stroge kazni že zaradi neplačanih parkirnin.

V okvirju ukrepov ki jih je sprejel za zmanjšanje stroškov na račun kaznjencev je sprejel še znižanje stroškov malic iz 90 centov na 15 centov po osebi (plus tega v teh zaporih boste zaman iskali sol ali poper, ker sta to enostavno predragi dobrini), prepoved vseh tobačnih izdelkov, pornografije v vseh oblikah ter televizije (ki jo je kasneje po nalogu sodišča moral ponovno dopustiti, vendar le za programe, ki jih sam smatra za “vzgojne”).

Sam da veliko na izobrazbo. In za tiste nesrečne prebivalce njegovih zaporov, ki jim bog ni dal sreče, da bi govorili angleško, je uvedel obvezne jezikovne tečaje, kjer se v dveh urah na dan učijo o ameriški ustavi, ter seveda ostale najnujnejše stvari, kot so Biblija (ni važno če zapornik ni veren, ali pa je druge vere, saj si ni sam kriv), fraze kot so “God bless America” in podobno.

Tabla v ozadju ni posledica šale, temveč se dejansko nahaja pred vhodom v Tent City.

In kako je ta fašist prišel na mesto, kjer ima toliko moči? Enostavno - bil je izvoljen. Med svojimi someščani uživa okoli 80% podporo. Kar navsezadnje ne bi bilo nič čudnega, če se zgodba ne bi odvajala v 21. stoletju, ampak recimo v… hm…. srednjem veku.

 Zahvala gre Mike-u, da me je opozoril nanj.

Nekaj dejstev:

• - kadilce se po novem tlači v lokalih v neke sorte steklene kletke, kjer bodo lahko v miru pokadili cigareto, deset
• - kajenje dokazano škoduje zdravju
• - kajenje je prepovedano v javnih prostorih, med drugim v gostilnah in kafičih

Kot kadilec odgovarjam:

• - v kletki - hvala lepa - ne nameravam kadit
• - alkoholna zasvojenost je dokazano bolj škodljiva od tobačne, prav tako jo je veliko težje ozdravit
• - v lokalih me pač več ne bodo videli.

Ampak, a ni nekje bilo zapisano kako super drugod po Evropi delujejo stvari naprej, na primer v Italiji? Da, to je res nekdo omenil, medtem ko je branil nov zakon, ampak - taista oseba je pozabila, da je kultura pitja kave v Italiji popolnoma drugačna od te, ki jo poznamo pri nas. Medtem ko povprečen lah skoči na kavo, bi jo preračunano - od časa ko jo je naročil, pa do časa ko jo je dobil in plačal - spil že vsaj trikrat ter odkorakal novim izzivom naproti - seveda s cigareto v roki. Pri nas - vsaj doslej je bilo tako - pa se pitje kave izkoristi za druženje, debatiranje s kolegi, sošolci, sodelavci. Torej namesto pet minut hektičnega zlivanja četrt deci goste črne brozge po grlu, mi jemljemo zadeve bolj po “bosanskem modelu” in pijemo dolge kave, kar zna trajati…

Dokler je še poletje še ta model deluje, kaj bo pa prinesla zima, pa še ne vemo. Prav tako pa nihče ne ve, kaj bo to pomenilo za tisoče kafičev, ki so del slovenskega vsakdana.

Veliki brat te opazuje.

In kaj je namen tega teksta? Da bi zagovarjal kajenje? Niti slučajno. Bolj me muči sama prepoved. Kajenje je osebna stvar posameznika in če bi se odprli ekskluzivni klubi samo za kadilce z dobrim zračenjem, ne bi videl pravega problema. Toda to je prepovedano. Zakaj? Ker se vsi dobro zavedamo, da se čreda nekadilcev zmeraj pomika za dvema kadilcema. Sklepe lahko potegnete naprej kar sami.

V obdobju, ko politiki napovedujejo in merijo sproščenost me nič več ne more presenetit. Prav predstavljam si kako imajo veleintelektualci iz Zbora za republiko v betonskem bunkerju štirideset metrov pod zemljo napravo, ki meri sproščenost do procenta natančno. Tako lahko ownajo Trontlja z njegovim vremenom kdaj hočejo. Če se veter v obrne v napačno, neprijetno, nerodno in nesproščeno smer, skupaj odkorakajo odčitat napravo in še isti dan zbobnajo novinarje na tiskovni konferenci. Z resnimi izrazi na obrazih sporočijo nekaj takega kot: “Spoštovane državljanke, spoštovani državljani, imamo neprijetno vest. Sproščenost je v zadnjem četrtletju padla za šest procentov…”.  Sledi seveda serija ukrepov. Fino orožje, ni kaj. 

Ta dopustnik si zagotovo zasluži kakšno državno odlikovanje.

Toda… dragi moji, pa se je kdo sploh vprašal koliko sproščenosti pa je sploh še legalno? Če smo namreč zdaj dosegli recimo okoli 20% procentno sproščenost, kaj to pomeni za prihodnost? Recimo, konkretno za mojo prihodnost? Ali prihodnost mojih bližnjih? Sam sem namreč znan kot precej nesproščen (da, naravnost zategnjen, še na volitvah imam rad zasebnost in ne maram sufliranja). S takšnimi je ponavadi križ, kajne? No, ampak ker se bi na vsak način rad prilagodil in postal sproščen, pa me zanima nekaj stvari okoli tega in upam, da me bo kakšen prijazen koalicijski politik čimprej spravil na prava pota.

Če je cilj politikov 100% sproščenost, ali to pomeni da s tem postane uriniranje v bazen, metanje opeke v okna, bučno spučanje vetrov v javnosti in podobno početje nekaj popolnoma sprejemljivega (navsezadnje, saj smo potem čisto sproščeni)? Osebno se mi zdi takšna vrsta sproščenosti samo znak slabega okusa.

Ali pa pomeni sproščenost po definiciji Zbora za republiko čisto nekaj drugega? Kot na primer podpirati in voliti pravo politično opcijo?

Naslov: Airplane II: The Sequel
Zgodba: Ted Striker ponovno reši posadko pred zagotovo smrtjo
Zasedba: Robert Hayes, Julie Hagerty, Lloyd Bridges, William Shattner

Citat:

Buck Murdock: We’d better get to the tower, Lieutenant.
Lt. Pervis: We have no tower, sir.
Buck Murdock: No tower?
Lt. Pervis: Just a bridge, sir.
Buck Murdock: Why the hell aren’t I notified about these things?

Cdr. Buck Murdock (William T. Shattner), poveljnik baze na Mesecu.

Brskal in našel ta dragulj. Resnično - tako dobrih komedij ne snemajo več. V njej boste našli vse - od podrobnega opisa kaj se dogajalo tistega usodnega dne v Vojni nad Macho Grande, kdo je letel na Rogerjem (Over ali Done?), zakaj ET na koncu ni klical domov, do tega da, na Lunarni vojaški letalski bazi nimajo letališkega stolpa.

Ocena: pet od petih

Slabo znamenje. Uvodi v bloge, revije in knjige. Naravnost nočna mora vsakega pisca. Od nekdaj. Zato bi rad tudi sam ta del protokola preskočil, ali pa - vsaj - z njim čimprej opravil.

Ta blog ne nastaja zato ker bi njegov avtor želel slavo, ali ker bi slučajno imel preveč časa. Prvega si ne želim, tisti drugi del pa enostavno zveni preveč mamljivo, da bi bilo dobro za zdravje.

Zakaj torej? Zato, ker jutri mogoče ne bom imel časa, ali pa mi enostavno ne bo do tega…